Aleš Brinovec je oče Alicije, igralke v ekipi DU13 in vodja rediteljev na tekmah SŽNL. Hčerko vneto spremlja na tekmah in turnirjih, obenem pa klubu pomaga tudi pri drugih dejavnostih v Športnem parku Radomlje.
»Med drugim to počnem tudi zaradi 12-letne hčerke Alicije, ki je nogometašica tako v NK Radomlje kot v ŽNK Radomlje. Sicer pa imam imam rad šport in če te k sodelovanju pritegne oziroma povabi še slovenska smučarska legenda Andreja Leskovšek McQuarrie, potem človek nima kaj razmišljat. Bil sem vesel in hkrati počaščen, da sem sploh dobil priložnost pomagati zagotovo najbolj organiziranemu ženskemu klubu v Sloveniji. Žal mi je, da letos (še) nismo uspeli izpeljati največjega dekliškega nogometnega turnirja UKI Cup 2020.« je o svoji vlogi v ŽNK Radomlje povedal Aleš.
Biti reditelj oz. vodja rediteljev je polno izzivov. Poleg splošne varnosti na tekmah je potrebno dosledno upoštevati tudi zakone, po katerih poteka takšna prireditev, delo pa se začne že veliko pred samimi tekmami. »Sem vodja rediteljev in predvsem reditelj v času, ko v Športnem parku Radomlje poteka tekma 1. ženske nogometne lige. Skupaj z ostalimi reditelji, katere povabim, da mi pomagajo, skrbimo za red in varnost na samem športnem dogodku. Dobimo se vsaj eno uro pred začetkom tekme, ostanemo pa vsaj še pol ure po koncu tekme.« Za organizacijo varnosti na tekmah potrebuje ekipo rediteljev, ki so takisto očetje igralk oz. navijači kluba: »Ob tem bi se še posebej zahvalil Boštjanu Vollmajerju, Robiju Kladniku, Gregorju Kladniku, Mihi Miheliču, Janku Osolniku, Boštjanu Podkrajšku in Matjažu Svetlinu, s katerimi sem v jesenskem delu skrbel, da so tekme v Športnem parku Radomlje potekale optimalno varno in v skladu z zakoni Republike Slovenije. Vse skupaj seveda ni enostavno, saj za samo izvedbo stoji veliko organizacije: od prijave na Upravni enoti Domžale z načrtom varovanja itd. pa do same izvedbe. Veliko je tudi dogovarjanja z gostujočimi klubi glede same ure tekme, kar zahteva veliko usklajevanja z ostalimi reditelji.«
Delo je polno izzivov, tako z organizacijo rediteljske službe pred tekmo kot tudi z delo na sami tekmi. Na srečo pa se Aleš do sedaj še ni srečal z večjimi težavami: »Prvi izziv je vsekakor dobiti prostovoljce za tekme SŽNL, ki so vedno ob nedeljah, ko si načeloma vsak po napornem delovnem tednu vzame čas zase. Zdaj, ko je moj sin že polnoleten (prvi pogoj za reditelja je namreč polnoletnost), lahko k temu pristopim malce bolj sproščeno. Slabih izkušenj pa v Športnem parku Radomlje še nisem imel.«
Seveda nismo mogli tudi mimo prekinitve športnih dejavnosti v Sloveniji. Kako vse to vpliva na Aleša in njegovo hčerko? »Z veseljem vozim hčerko na treninge in tekme. Po štirih tednih karantene je prišla do izraza nova rutina, z ženo, ki bi ji lahko dali polovico plače, namenjene učiteljicam, poskušava doseči, da tudi če ni treningov, da hči Alicija in njen brat dvojček Kris vsak dan vadita oz. se ukvarjata s športi. Ne »teživa« z nogometom, glede na to, da živimo v hiši, imata otroka več možnosti za gibanje: igranje košarke na domačem košu, tek, igranje različnih športov z loparjem, po pridobitvi nove pasje članice Aure pa sta zaposlena tudi s psičko.«
A.S.