MMC-jev intervju z Andrejo Leskovšek McQuarrie, piše Tomaž Okorn.
Andreja Leskovšek McQuarrie se kot predsednica ŽNK-ja Radomlje bori tudi za večjo prepoznavnost ženskega nogometa, saj je majhna odmevnost v medijih, kot pravi, "žalosten dokaz, kako družba podzavestno gleda na to, da se ženske ukvarjajo z nogometom.
S svojo svetovalno agencijo McQuarrie Consulting je Andreja Leskovšek McQuarrie, ki je bila v časih Mateje Svet obetavna smučarska reprezentantka (med drugim tudi mladinska svetovna prvakinja), vse od Salt Lake Cityja 2002 vpeta v olimpijsko dogajanje, zaradi 16-letne hčerke Nine, ki igra za ŽNK Radomlje, pa pozorno spremlja tudi ženski nogomet. Prepričana je, da bi ga lahko v Sloveniji hitro dvignili na mnogo višjo raven, če bi le bilo več posluha med pokrovitelji in mediji.
Stari ste bili komaj malo več kot 20 let, ko ste končali smučarsko kariero. Pogosto pomislite, kaj vse bi lahko še dosegli? Ustavila me je poškodba in zato sem veliko prej, kot sem mislila, prenehala tekmovalno smučati. Žalostno, koliko klub in reprezentanca vložita truda in denarja v športnika, potem pa ga pošljejo na tekmovanje, na katero ni pripravljen. V mojem primeru na smuk, ki ga sploh nismo trenirali. Sem pa še vedno impresionirana, kako smo trenirali v smučarskem klubu Novinar. Že v najmlajših letih smo bili na vrhunski ravni in ni čudno, da so iz kluba prišli tekmovalci, kot so bili Mateja Svet, Veronika Šarec, Rok Petrović, Katarina Zajc ... Lahko rečem, da smo že pred 40 leti delali ekstremno kakovostno z velikimi strokovnjaki. To je bil takrat fenomen.
Menite, da bi lahko dosegli več, če ne bi bili v senci Mateje Svet? Ne, sploh ne. Sem dve leti starejša od Mateje. Pri 16 sem že nastopala v svetovnem pokalu in bila v ekipi deklet, ki so bile pet let starejše. To je bila pravzaprav moja generacija. Ko je Mateja prišla v svetovni pokal, sem se jaz ravno poškodovala.
Se kdaj srečate s kolegicami iz tistih časov? Zelo redko, le z Anjo Zavadlav sva v stikih. Še na pilates sva začeli hoditi skupaj (smeh).
Obiščete kakšno smučarsko tekmo, vsaj v Mariboru?
Žal ne utegnem.
Kako ste prišli v nogomet? Hčerka je zdaj stara 16 let in trenira nogomet. Dolgo je igrala v Kanadi. Poskusila je tudi kikboks in gimnastiko, a najbolj jo je pritegnil nogomet. Ko smo se leta 2010 iz Kanade preselili v Slovenijo, je nadaljevala z nogometom. Ko sem se vrnila iz Pjongčanga, kjer sem pomagala pri olimpijskih igrah, sem dobila ponudbo, da postanem predsednica ŽNK-ja Radomlje in tako sem precej nepričakovano prišla v klub.
Vi ste smučali na vrhunski ravni, kaj pa hči? Je vse to bolj ljubiteljsko ali ima kakšne večje želje? Zelo ji je všeč ta šport, srečna je, če lahko igra. Ima velike cilje.
Menite, da bi lažje uspela v smučanju? Kako gledate na oba športa? Nogomet je gotovo dostopnejši kot smučanje. Predvsem finančno. Je tudi bolj globalen šport. Imamo pa v Sloveniji kot družba preveč stereotipov o ženskem nogometu. Danes se da v ženskem nogometu izredno dobro uspeti. Verjetno še ne v Sloveniji, a to se bo moralo spremeniti. Širša javnost morda sploh ne ve, da ženske igrajo nogomet, toda po vsem svetu je 30 milijonov registriranih igralk, Fifa pa želi do leta 2026 to številko podvojiti. Sponzorji nas še nočejo prepoznati, a bi nas morali. Ne le zaradi športnega vidika, ampak tudi z vidika družbene enakosti.
Je to vaš cilj, zdaj, ko ste predsednica kluba ŽNK Radomlje? Seveda. Vidim, da je ženski nogomet tudi nekakšen katalizator za spremembe v naši družbi. Vodenje takšnega kluba je velik izziv, delam pa vse to prostovoljno. Vsi v klubu se trudimo, da prepoznamo sposobnosti deklet ne le v nogometu, ampak tudi v vodenju kluba, zato nekdanje igralke vključujemo v vodstvene strukture kluba. Ne sme biti nobenih razlik v spolu. Kot predsednica si tudi želim, da so treningi še bolj kakovostni. Vidim ogromen potencial. Že z majhnim vložkom lahko hitreje kot v drugih športih pridemo na višjo raven.
Ste opazili novico, da bodo avstralske nogometašice deležne enakih plačil in pogojev za treninge kot njihovi moški kolegi? Kako gledate na to? To so pozitivne usmeritve. Je pa tako, da v Sloveniji nimamo profesionalnih igralk, čeprav smo blizu temu. Imamo pa seveda Slovenke, ki igrajo v tujih klubih. V našem klubu se predvsem trudimo, da razvijemo svoje igralke. To je največja naložba in zanje dobra popotnica za igranje v tujini, kjer lahko podpišejo dobre pogodbe.
Proračun vašega kluba je le približno pol odstotka tistega, kar ima na voljo NK Maribor. Kaj vseeno lahko nudite igralkam? Kakšna je razlika med nogometašem in nogometašico v prvi slovenski ligi? Maribor igralcem plačuje plače. Imajo zaposlen strokovni in administrativni kader, ki jim gotovo nudi vse od profesionalnih trenerjev, kineziologov, fizioterapevtov ... Naši trenerji niso zaposleni v klubu, imajo druge službe. Naj ob tem omenim, da je nov trener naše članske ekipe Aljaž Gornik. Z njegovim entuziazmom in strokovnim znanjem lahko rečem, da je neprecenljiv. Imamo tudi športno direktorico s trenersko pro izobrazbo Nino Čebin, kineziologa Tadeja Verbošta in še sedem licenciranih trenerjev za več kot 100 nogometašic od najmlajših prvošolk do članic in rekreativk. Veliko vlagamo v najboljše kadre, tudi Športni park Radomlje ponuja odlične razmere za trening. Smo v vrhu v Sloveniji, nobeni igralki strokovno ne manjka nič.
Ampak vseeno vse skupaj bolj temelji na prostovoljstvu ... Drži, administrativna in PR-podpora je pri nas delo prostovoljcev. Tudi vsi trenerji mlajših selekcij delujejo na osnovi kompenzacije stroškov. Dokler nimamo možnosti, da zaposlimo vsaj eno osebo za administracijo in enega trenerja, zelo težko pridemo na višjo raven organizacije, ker trud, ki ga trenutno prostovoljno vlagamo v klub, ni vzdržen na dolgi rok. Prepričana sem, da bi vložek krovne organizacije, morda z namenskimi sredstvi, pridobljenimi preko UEFE, v ženske klube z namenom zaposlitve administrativnega in strokovnega kadra predstavljal malenkost v primerjavi z vlaganjem v moške klube, izidi pa bi v zelo kratkem času rodili preskok na evropsko raven. Vsi v Sloveniji pa smo produkt družbe in prepričanj, zavednih ali nezavednih, da nogomet ni za ženske. V svetu so že sprevideli drugače.
Gotovo si želite tudi več pozornosti medijev ... Opažam, da je ženski nogomet redko v medijih. Škoda, saj bi to zelo pripomoglo k preboju. Ne vidim razloga, zakaj mediji ne poročate o nas. To je enkraten in žalosten dokaz, kako naša družba nezavedno gleda na to, da se ženske ukvarjajo z nogometom. Če prva liga medijsko ne bo pokrita, ne bodo izpolnjeni pogoji za uspeh. Verjetno sem pristranska, ampak ‒ zakaj pokrivajo športe v 3. ligah? Naloga vas medijev je tudi, da pokrijete 1. žensko ligo.
Zanesljivo bomo poročali o torkovi tekmi med reprezentancama Nizozemske in Slovenije v okviru kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2021! Boste videli, koliko gledalcev bo na tekmi! Mimogrede, v soboto je bilo na Wembleyju 77 tisoč gledalcev na prijateljski ženski tekmi Anglija ‒ Nemčija (1:2). V Italiji in Španiji se na klubskih derbijih zbere do 60 tisoč navijačev!
Imate v ŽNK-ju Radomlje kakšno člansko reprezentantko? Imamo ‒ Zalo Kuštrin in Lano Golob.
Kakšen pa je cilj vaše ekipe v letošnji sezoni? Pomurje je po 10 krogih v vodstvu z maksimalnim izkupičkom (30 točk), blizu je Olimpija (27), vi si s Krimom delite tretje mesto (16). Realen je boj za 3. mesto. Gledamo na dolgi rok, imamo veliko mladih igralk, ki naslednje leto iz kategorije U-17 prihajajo med članice. Že letos je v članski ekipi veliko mladih, ki so debitirale v članski konkurenci. Imamo dobre temelje za prihodnost.
Pa vseeno: kako komentirate visoka poraza vaše ekipe v letošnjem prvenstvu, v Radomljah je bilo v dvoboju s Pomurjem kar 1:9, medtem ko ste za Bežigradom z Olimpijo izgubili z 8:0? Še pred dvema sezonama ste se borili za naslov prvakinj, redno ste premagovali Olimpijo in bili konkurenčni Pomurju ... Predlanska sezona in letošnja sta neprimerljivi. Gre za dve popolnoma različni podobi v različnih časovnih obdobjih. Pred dvema letoma je ŽNK Radomlje dosegel vrhunec svojega večletnega delovanja. Po koncu sezone, ko se jim je zmaga v prvenstvu na samem koncu sezone izmuznila iz rok, je prišlo do velikih sprememb, saj je veliko igralk zaradi svoje kakovosti odšlo v druge klube in tuje lige. Z novim vodstvom so se oblikovale nove smernice delovanja kluba, ki se še danes nadgrajujejo. Klub se je usmeril v kakovostno delovanje mladinske šole, ki je temelj in jedro prihodnjega stabilnega delovanja kluba.
Rezultatska primerjava naših mlajših selekcij (U-13, 15, 17) hitro pokaže, da smo po rezultatih popolnoma primerljivi s Pomurjem in Olimpijo. Gre za proces ustvarjanja lastnih igralk, trenerjev in trenerk ter drugih sodelavcev kluba, v katerem imajo vsi možnost postopnega napredovanja. Zgolj kakovostno, sistematično in usmerjeno delo, brez nenehnih sprememb, lahko zagotavlja konstanto kluba. Zdaj, ko nam je uspelo postaviti dobre temelje mladinske šole, pa se usmerjamo tudi v razvoj članske ekipe, ki bo smiselno zaključevala delo mladinske šole. Glede na to, da imamo v klubu ekipo trenerjev in trenerk, ki deluje v smeri medsebojnega povezovanja ter nadgrajevanja kakovostnega dela iz selekcije v selekcijo, pričakujemo, da bodo vidnejši rezultati članske ekipe doseženi v naslednjih sezonah.
Naslednji teden boste tudi na konferenci Sporto v Portorožu. V kakšni vlogi? Na panelu za ženski nogomet bom sodelovala kot povabljena predstavnica ženskega klubskega nogometa. Tam bo tudi Urška Končar, ki je na NZS-ju odgovorna za marketing. Glavna govornica bo Marzena Bogdanowicz iz angleške nogometne zveze, zaslužna je za promocijo ženskega nogometa kot blagovne znamke v Angliji.
S čim vse se še ukvarjate? Ravnokar sem končala nekatere projekte. Za MOK sem napisala nekaj priročnikov. Eden govori o tem, kaj naj bi organizatorji nudili športnikom, kaj vse je zanje pomembno na OI. Drugi priročnik je namenjen nacionalnim olimpijskim komitejem, kako naj sodelujejo z organizatorjem iger. To sta projekta, ki sem ju letos končala. Imam svoje podjetje, McQuarrie svetovanje, delam z organizacijskimi komiteji, organizatorji večjih prireditev, večinoma olimpijskih iger. Letos sem šla tudi na nove terene bližje domu in sodelovala z evropskim olimpijskim komitejem pri organizaciji mladinskih evropskih iger v Sarajevu in, kar je bilo zame nekaj novega, za igre malih zemalja Evrope v Črni gori.
Na olimpijskih igrah ste s svojim podjetjem prisotni od leta 2002, tudi v Pjongčangu ste bili ... Drži, štiri leta sem delala z njimi.
Kako gledate na to, da bodo igre leta 2022 še v Pekingu? Veliko pomislekov je namreč, da MOK igre dodeljuje državam, ki nimajo zimske tradicije ... Vsekakor je za zimski šport in predvsem za FIS to enkratna priložnost, da se lahko razširi v Azijo. O tem, kako poteka organizacija, trenutno ne vem veliko, saj še nisem povezana z njimi. Po navadi bi že bila, ampak tokrat potrebujem nekaj odmora, saj delam na olimpijskih igrah že 20 let. Pet iger, vsakič po štiri leta. Večinoma ljudje delajo na enih igrah. Potrebujem nekaj odmora, potem morda res začnem v zadnji fazi sodelovati še s Pekingom.
Kaj konkretno je bila vaša naloga v Pjongčangu? Prva leta sem hodila tja po nekaj tednov vsaka dva meseca. Bližje, kot so bile igre, pogosteje sem bila tam. Ko so potekale olimpijske in paraolimpijske igre, sem bila tam skupaj dva meseca in pol. Moje delo je predvsem svetovanje na področju storitev za nacionalne olimpijske komiteje in prek teh za športnike. Na vseh področjih, ki se dotaknejo športnikov, od prihodov do transportov, logistike, namestitev ... Sem sodijo tudi vstopnice za olimpijske komiteje, ki jih potem prodajajo po svojih državah. Moje delo je zelo široko, svetujem tudi pri kvalifikacijah, registraciji športnikov, trženju, odprtju in zaprtju iger ...
-------------------------------------------------------------------------------------------------
Za zaključek pa le povzetek besed naše predsednice Andreje Leskovšek McQuarrie:
Prepričana sem, da bi vložek krovne organizacije, morda z namenskimi sredstvi, pridobljenimi preko UEFE, v ženske klube z namenom zaposlitve administrativnega in strokovnega kadra predstavljal malenkost v primerjavi z vlaganjem v moške klube, izidi pa bi v zelo kratkem času rodili preskok na evropsko raven. Vsi v Sloveniji pa smo produkt družbe in prepričanj, zavednih ali nezavednih, da nogomet ni za ženske. V svetu so že sprevideli drugače.
