Patrizia De Franceschi Korent
Ženske na nogometnem igrišču, obute v kopačke, oblečene v nogometne drese igrajo nogomet. Kot moški. Tudi one tečejo, skačejo, brcajo, orjejo, streljajo, se ruvajo, suvajo, vlečejo, preklinjajo, pljuvajo … Kot moški. Tudi one zadevajo, zmagujejo, se veselijo, dvigujejo na noge svoje navijače, polnijo nogometne stadione, navdihujejo in navdušujejo. Kot moški. Igrišče je isto, goli so identični, pravila enaka. Denar je še vedno edino nepremostljivo brezno, ki isti šport naredi drugačnega. Nogometne organizacije na najvišji ravni že namenjajo precej denarja promociji ženskega nogometa. A je pozornost, ki ga ženske odtrgajo od moškega nogometa navajene javnosti še vedno premajhna. Te bojevnice, junakinje in izvrstne športnice zaslužijo več. Vsega. Pozornosti, slave in denarja. Čustva ob gledanju ženskega nogometa so namreč enaka. Le njihova cena je različna.
Zmota
O ženskah na nogometnih zelenicah pred leti nisem premišljevala. Vedela sem, da obstajajo in da ga igrajo. Priznam, nos sem obrnila. Pihnila sem v zrak in nejevoljno zamahnila z roko vsakokrat, ko je nekdo omenil ženske in nogomet. Pred tremi leti sem prvič pisala o ženskem nogometu. O ženskah v nogometu. O tistih na igrišču. O tistih, ki jim nikoli nisem namenjala nobene pozornosti. Prvi članek o njih sem napisala skesana. Samo nekaj kratkih odlomkov s tekme ženskega nogometa je bilo potrebnih, da sem spremenila mnenje. Ženski nogomet je premalo brutalen, prepočasen in premalo zanimiv, sem razlagala pravzaprav vsakemu, ki je prišel mimo. In vse to sem trdila, čeprav si do takrat nisem nikoli zares ogledala tekme ženskega nogometa, ali da bi vsaj površno spremljala dogajanje v ženskem nogometu. Zdaj, dobra tri leta kasneje pa sem fen. Popolnoma navdušen fen.
Bil je 11 januar pred tremi leti. Bil je ponedeljek. Spomnim se, da sem cel dan komaj čakala podelitev nagrad za nogometne dosežke, zlate žoge, tako imenovane »nogometne oskarje«, ki jih FIFA vsako leto podeljuje najboljšim. Med nagradami podelijo tudi tisto za najlepši gol. Nagrado Puskás dobijo tisti, ki so kreatorji najlepših golov. Čakala sem na podelitev tistih najlepših golov, a se je najprej zgodila razglasitev v ženski konkurenci. Med nominiranimi goli je bil tudi gol Carli Lloyd iz finala svetovnega prvenstva 2015 za ženske v Kanadi. Ko sem spremljala žogo, ki je po bliskoviti akciji, samo nekaj korakov čez sredino poletela za hrbet japonske vratarke so se mi po hrbtu spustili mravljinci. Gol me je preprosto vrgel na tla. Spomnim se, da sem zrla v ekran in vse, kar sem si želela je bilo, da bi gol videla še enkrat. Takrat se je v meni prvič zganilo simpatizerstvo do ženskega nogometa. Teh občutkov preprosto nisem mogla zanikati.
Nogomet obožujem in sem res popolnoma očarana nad igro in odvisna od emocij, ki se sproščajo med tekmo. Kako potemtakem, nikoli, ampak res nikoli nisem dala možnosti ženskam? To se sprašujem še danes, ko obupujem zaradi dejstva, da sem bila zaradi nepoznavanja, predsodkov in zmotnega prepričanja popolnoma oropana vseh tistih velikih tekem, golov, prvenstev, ki so se na področju ženskega nogometa že zgodili.
Kmalu po spoznanju, da se ženski nogomet vendarle lahko emocionalno lahko kosa z moškim, sem začela raziskovati. Nogometašicam sem začela slediti na družabnih omrežjih, brala novice, gledala posnetke in se predajala izjemnim emocijam, ki sem jih poznala iz moškega nogometa. Bolj, kot kadarkoli prej je postalo jasno, da je žoga le žoga. Nogomet je nogomet. Iz posnetka v posnetek mi je postajalo bolj jasno, da me ženski nogomet ne bo pustil nikoli več ravnodušne. Presenečena sem bila. Zelo pozitivno. Presenečena tudi nad tem, da sem se tako motila. Gol je tudi v ženskem nogometu gol. Adrenalin, ki se sprošča ob gledanju ženskega nogometa je pravzaprav enak. Koža se naježi iz popolnoma enakih razlogov. Vznemirjenje tik pred zadetkom je enako in srce začne pospešeno biti zaradi enakih razlogov, kot pri moškem nogometu.
Ženske na nogometnih igriščih
Pravzaprav je vse v ženskem nogometu enako moškemu. Odkar FIFA, UEFA in vse nacionalne nogometne zveze kar nekaj kolača za promocijo odrežejo tudi za ženski nogomet, je ta pridobil kar nekaj pri prepoznavnosti. Tri leta po mojem velikem odkritju je stanje precej boljše, a še vedno ne niti na osnovni ravni, kot bi moralo biti. Ženski nogomet je danes pridobil na pomembnosti. Nagrade so prav tako iste, ista je tudi oprema. Ko je leta predsednik FIFA 2004 Sepp Blatter predlagal, da bi na igrišču ženske nosile bolj oprijete drese in krajše hlačke ali celo krilca, z namenom, da bi s tem privabile na tribune več moškega občinstva, so ga seveda hitro zatrli, utišali in označili za izrazitega seksista. Ženske nogomet igrajo v enakih dresih, kot moški in krila bodo oblekle takrat, ko jih bodo na igrišču nosili tudi njihovi moški kolegi. Pravzaprav je jasno, da se noben ne bo delal norca iz deklin, ki z neverjetno strastjo in predanostjo služijo svoj kruh na nogometnih igriščih. Tam, kjer načeloma vladajo moški. V svetu, ki je rezerviran za moške. V ozračju, ki je nabit z moškimi hormoni in napolnjen z moško aroganco. Prav tam, v moškem svetu so si izborile svoj prostor pod soncem. Svoj košček trave, kjer blestijo jasno in svetlo.
Spoznanje, da imajo tudi nogometašice izjemne življenjepise, ni bilo nikakršno veliko odkritje. Če nekdo mojstrsko strese mrežo s sredine igrišča, pač ne more biti zgolj povprečen športnik. Seveda je pri najboljših nogometašicah statistika impresivna in če se za hip v mislih premaknemo na ogromno nogometno igrišče, kjer zanje veljajo enaka pravila, kot za njih, je hitro jasno, da polnjenje statističnih podatkov osebnih evidenc ni prav nič lažje, kot pri moških. Bolj kot številke je pomembno dejstvo, da tudi one ljubijo nogomet. Tudi one puščajo srce in kri na igrišču. Tudi one imajo izjemne atletske rezultate, netrenirano telo, neverjetno voljo, vizijo, sanje … tudi one so predane cilju, tudi one želijo postati najboljše na svetu. Tudi za njihovimi predstavami se skrivajo neskončne ure treningov, nepregledno število pretečenih kilometrov, nešteto dvignjenih kilogramov, nekontrolirano veliko ponovitev strelov na gol, žulji, odrgnine, ureznine, modrice, bolečine v mišicah, utrujenost, izčrpanost, preučevanje nasprotnika, učenje taktike, poznavanje igre … pokonci jih drži enaka predanost, enak cilj. Gol v nasprotnikovi mreži.
Ženski nogomet je v bistvu veliko bolj razširjen, kot si marsikdo upa predstavljati. Igrajo ga domala po vsem svetu, saj v nogometni zvezi sodeluje 176 držav. Vseeno se je bilo ženskam težko uveljaviti v svetu, ki je povsem moški. Ženske igrajo nogomet odkar obstaja. Uradno, zares pa šele od leta 1890. Od takrat so prehodile dolgo, trnovo in zahtevno pot, da so prišle do svojega kroga oboževalcev, kot ga imajo danes. Kljub temu, gledano iz vidika popularnosti danes ženski nogomet niti v rahlih odtenkih ne dosega popularnosti, kot jo uživa moški nogomet. Veliki krivec za to je tudi Angleška zveza, ki je za nekaj let, bilo je kmalu po prvi svetovni vojni, prepovedala ženskam profesionalno igrati nogomet. Te so sicer vztrajale, a so se za nogometno slavo morale boriti na igriščih za ragbi. Izobčenje je trajal do leta 1971, ko so morali popustiti pritiskom, saj se je popularnost ženskega nogometa vzpenjala. Od takrat naprej ženske nogomet lahko igrajo tudi profesionalno.
UEFA je tekmovanje Lige prvakinj prvič organizirala leta 1982. Svoje prvo svetovno prvenstvo so ženske dobile šele leta 1991. Do sedaj jih je bilo torej odigranih natanko osem. Štirikrat so naslov svetovnih prvakinj osvojile ZDA, dvakrat je zmagala Nemčija, po enkrat Norveška in Japonska. Na Olimpijskih igrah ženske z nogometom sodelujejo od leta 1996. Leta 1999 so Američanke in Kitajke finale svetovnega prvenstva odigrale pred 90.000 navijači. Z novim tisočletjem so si tako končno izborile mesto na travi, kot jim pripada. Rasla je tudi njihova baza navijačev, pozornost in slava. A vse to se dogaja na travi. Mnogi so prepričani, da ženski nogomet ne bo nikoli dosegel slave, kot jo uživajo moški. Kljub vsemu številke rastejo, proračuni za promocijo se krepijo, a vseeno je do številk v moškem svetu še daleč.
Ta edina, neverjetno ogromna razlika med moškim in ženskim nogometom še vedno obstaja. Vsi največji nogometni zvezdniki na svoje račune prejmejo na desetine, nekateri stotine milijonov evrov. Zaradi igranja nogometa. Zaradi igranja popolnoma enakega nogometa, z enakimi pravili, kot ga igrajo ženske. Za isto delo, so skozi vse aspekte surovega športa ženske plačane neprimerljivo malo. Pa naj zveni seksistično, nogometašice so plačane veliko premalo. Ne pozabimo, pravila so ista, pogoji enaki. Letošnja dobitnica zlate žoge za najboljšo nogometašico na svetu Ada Hegerberg je hkrati najbolje plačana nogometašica na svetu. Kljub vsemu zasluži 326 krat manj od najbolje plačanega nogometaša. Njenih 400.000 evrov letov se v nobenem svetu ne more kosati z 120 milijoni evrov, kolikor jih zasluži Lionel Messi, najbolje plačani nogometaš na svetu. Ostale nogometašice so za njo. Zaslužijo manj. Nekatere neprimerljivo manj. Čeprav se tudi ob njihovih golih po hrbtu spustijo mravljinci. Tudi zaradi njihovih preigravanj, podaj, strelov se sprošča adrenalin. Tudi one so na igrišču pohojene, prebodene s komolci, tudi njih vlečejo za drese, tepejo, ščipajo, preklinjajo, se žalijo, tudi one na igriščih pljuvajo in krvavijo. Tudi one v delirij spravljajo polne stadione. Tudi one igrajo nogomet. Za veliko manj.
Najboljše na zemeljski obli
Narediti lestvico najboljših nogometašic na svetu je prav tako nehvaležno delo, kot sestaviti lestvico njihovih moških kolegov. Kriteriji za izbor so enaki tistim pri izboru moških. Zato veliko štejejo tudi osebne preference tistega, ki izbira. Vseeno pa nogometnega znanja in številnih nagrad ni moč zanikati marsikateri ženski nogometašici. Na prvih treh mestih na Fifini lestvici najboljših držav so ZDA, Nemčija in Francija. Dobre so tudi Kanadčanke, Švedinje, pa Brazilke, Kitajke, Angležinje … in seveda Slovenke.
Slovenke
Zgodbe vseh teh impresivnih žensk, fantastičnih športnic z nedosegljivimi rezultati se pišejo tudi v Sloveniji. Imamo nogometno reprezentanco v nogometu, od sezone 1992/1993 imamo tudi prvo slovensko žensko nogometno ligo, kjer tekmuje 10 klubov. Imamo tudi ženski pokal. Glede na klubske lovorike je najuspešnejši klub ŽNK Krka z osmimi naslovi, sledijo ŽNK Pomurje Teleing s sedmimi naslovi.
Če se boste poglobili v svet nogometašic s slovenskim potnim listom za začetek priporočam spisek slovenskih reprezentantk. Njihove nogometne poti so impresivne. Punce igrajo v tujini, v prestižnih nogometnih klubih. Najdemo jih v klubih po Italiji, na Cipru, Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem … V vseh teh dekletih je toliko neverjetne želje po uspehu in izjemne ljubezni do žoge, da pri gledanju posnetkov včasih človek pozabi, da ima opravka z ženskami. Med spremljam njihovih športnih poti me navdihujeta zlasti neverjetna strast in najbolj prvinska ljubezen do nogometa, ki sta povezani s popolno predanostjo, odločnostjo in osredotočenostjo športu, igrišču, žogi in življenju. Toliko prvinske ljubezni do nogometa ne premore marsikateri nogometaš. Zato so vse te nogometašice navdih in inspiracija.
Svetla prihodnost s podiranjem predsodkov
Napisala bom, da je prihodnost ženskega nogometa svetla. Nekoliko tvegam, saj je vrzel med moškimi in ženskami še vedno zelo globoka. Vseeno je razlogov za optimizem kar nekaj. Stadioni se počasi polnijo, baza navijačev se povečuje, predsodki se po polžje, a vztrajno rušijo. Tudi zato, ker vse te ženske včasih premorejo več »jajc« kot njihovi moški kolegi potrebujejo le priložnost.
Ko bodo nogometne strani enakovredno napolnjene z obema spoloma in se bo na obeh straneh pretakalo enako denarja bo na svetu vse prav. Do takrat pa lahko uživamo ob vseh teh čustvih. Vse skupaj je pravzaprav le nogomet. Tem mladim damam, ki živijo svoje nogometne sanje, je treba nameniti pozornost in se zavedati, da je njihova strast včasih pristnejša in močnejša od moške in da so vse emocije ob golu identične tistim, ki se sproščajo ob zadetku, storjenem od moških. S podiranjem predsodkov bomo ljubitelji nogometa pridobili.
Patrizia De Franceschi Korent